AKTUALNO
Na dosegu vaših rok
Ulična predstava:
JUDOVSKO ŽIVLJENJE V LJUBLJANI
1. september 2024 ob 18.00 na Križevniški ulici
Ulični preformanse Judovsko življenje v Ljubljani 2 se je letos odvil v sklopu evropskega festivala Evropski dnevi judovske kulture, ki poteka od leta 1999. Namen vseevropskega festivala je poudariti raznolikost in bogastvo judovstva ter njegovo lokalno, regionalno in nacionalno zgodovinsko pomembnost, z odločno namero spodbujanja dialoga, prepoznavanja in izmenjave preko konferenc, koncertov, predstavitev, vodenih obiskov in drugih dejavnosti, ki potekajo hkrati po vsej celini. Tako je Judovski kulturni center Ljubljana ob otvoritvi evropskega festivala priredil velik ulični performans.
Predstava Judovsko življenje v Ljubljani je nastala leta 2022 kot koprodukcija Judovskega kulturnega centra Ljubljana, Yiddishpiel teatra iz Izraela in Mini teatra Ljubljana. Scenarij za predstavo je nastal po zbranih materialih, ki sta jih v okviru projekta Spotikavci v Ljubljani zbrala Robert Waltl in Boris Hajdinjak in so bili izdani v knjižici Holokavst v Ljubljani, (Judovski kulturni center Ljubljana, 2019), materialov za stalno razstavo Holokavst v Ljubljani, ki je odprta na ogled v Judovskem kulturnem centru Ljubljana ter na podlagi številnih pričevanj in fotografij, ki jih zbira Judovski kulturni center v Ljubljani.
V uličnem performansu Judovsko življenje v Ljubljani 2, ki ga je režiral Robert Waltl in je tudi avtor koncepta, besedilo pa je pripravil Vinko Möderndorfer, so v letu 2024 bile dodane nekatere novosti, predvsem je bil izjemen koncert nglasbene zasedbe Kontra Kvartet (Vesna Čobal – violina, Daniel Marinič – harmonika, Domen Marn – klarinet, Petar Marić – kitara, Luka Dobnikar - kontrabas), ki je dajal noto skozi skoraj dve uri trajajoči dogodek. V predstavi so nastopili igralci Timotej Novaković, Nika Korenjak, Robert Korošec, Barbara Vidovič in Robert Waltl, ki so pripovedovali zgodbe ljubljanskih judovskih družin. Mariborska skupina Kontra Kvartet so edina slovenska skupina ki se aktivno in kreativno ukvarja z preigravanjem klezmer glasbe - tradicionalne glasbe vzhodnoevropskih Aškenazi judov. S pomočjo kitare, violine, klarineta, harmonike in kontrabasa so s kar dvajsetimi skladbami pričarali šarm vzhodnoevropskih plesnih ritmov, ki jih ne slišimo tako pogosto. Glasba polna strasti, dramatičnosti, melanholije in pozitivizma je navdušila občinstvo. Živo glasbo pa so popestrili igralci, ki so občinstvu predstavili delček predvojnega judovskega življenja v Ljubljani z judovskimi običaji in praznovanji, pa okupacijo in temno obdobje holokavsta v Ljubljani, preganjanje ljubljanskih Judov in deportacij v uničevalna taborišča, do njihovega sodelovanja v Osvobodilni fronti in partizanskih enotah. Pomembno je poudariti, da so igralci uprizarjali resnične osebe, ki so v preteklosti živele tudi na Križevniški ulici. Tako sta Timotej Novaković in Nika Korenjak igrala vlogi Julijana in Vere Moskovič, Robert Korošec vlogo Otona Baumgartna, čigar zadnje prebivališče je bila Križevniška ulica 7, Barbara Vidovič vlogo Trude Kapper, Nika Korenjak in Barbara Vidović sta predstavili zgodbo dveh tet skladatelja Urbana Kodra, ki sta skrivali ljubljanskega judovskega mladeniča Fritza Wolfeilerje in za to drago plačali, odpeljani in umorjeni sta bili v taborišču Ravensbruck. Robert Waltl pa je povezoval celotno dogajanje in postavljal zgodovinske okvire in dogajanja ter predstavljal judovsko tradicijo in običaje.
Brezplačnega dogodka se je udeležilo okoli 150 obiskovalcev, med njimi tudi več veleposlanikov in predstavnikov diplomatskega zbora v Sloveniji ter številni znani in manj znani Ljubljančani in turisti.
V sklopu dogodka je ob 12. in 17. uri potekalo tudi brezplačno vodenje v slovenskem in angleškem jeziku po Judovskem muzeju, sinagogi in razstavi »Holokavst v Ljubljani«, ki se ga je udeležilo 27 obiskovalcev.
Turizmu Ljubljana se zahvaljujemo za podporo projektu.
Mono predstava z lutkami:
ZGODBE IZ ODESE
Pričele so se uvodne vaje za novo produkcijo mono predstave z lutkami, Zgodbe iz Odese avtorja Isaaka Emanuiloviča Babelja, v režiji Roberta Smolíka in v izvedbi Roberta Waltla. Predstava nastaja v koprodukciji Judovskega kulturnega centra Ljubljana in Mini teatra in bo obeležila 35 let umetniškega ustvarjanja Roberta Waltla. Prevod besedila je pripravila Sara Špelec, Radka Mizerová je zasnovala scenografijo in lutke, Veronika Svobodova pa bo za predstavo ustvarila glasbo.
Predstava je podprta s strani Mestne občine Ljubljana.
Gledališka predstava:
DNEVNIK ANE FRANK
19. september 2024 ob 19.00 v KC Litija
20. september 2024 ob 09.00 v KC Litija
20. september 2024 ob 12.00 v KC Litija
9. februar 2025 ob 19.00 v KD Ajdoviščina
12. marec 2025 ob 19.30 v KD Vrhnika
Avtor: Anne Frank
Režija in dramatizacija: Vinko Möderndorfer
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Meta Sever
Video: Atej Tutta
Lektor: Jože Faganel
Igrajo:
Anna Frank: Gaja Filač
Margot Frank: Saša Pavlin Stošić
Edith Frank: Medea Novak / Nika Korenjak
Otto Frank: Tadej Pišek
Gospa Van Daan: Barbara Vidovič
Gospod Van Daan: Aleš Kranjec
Peter Van Daan: Timotej Novaković
Gib: Uršula Teržan
Glasbeno vodstvo: Žarko Prinčič
Maska in frizura: Mirela Brkić
Koprodukcija:
Judovski kulturni center Ljubljana
Mini teater
Dramatizacija je narejena po besedilu knjige DNEVNIK ANE FRANK, prevod – Polonca Kovač, Mladinska knjiga, 2019, 2022.
Za podporo se zahvaljujemo Veleposlaništvu Nizozemske.
Premiera:
25. december 2022
Ana Frank, rojena 12. junija 1929 v Frankfurtu na Majni, je leta 1933 s starši emigrirala v Amsterdam. Ko je nemški Wehrmacht leta 1940 napadel in okupiral Nizozemsko, se je družina Ane Frank skupaj s štirimi drugimi skrila v hišo podjetja Otta Franka. V tem času je trinajstletna Ana svoje občutke in misli zaupala dnevniku, v katerega je zapisovala vsakdanje življenje v skrivališču in strah pred tem, da bi jih odkrili. Dnevnik se je končal 1. avgusta 1944: tri dni za tem so bili judovski prebivalci zadnje hiše ovadeni in aretirani, družina Frank pa deportirana v Auschwit, kjer je bila ločena. Ana Frank in njena sestra Margot sta sedem mesecev pozneje umrli v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen. Njena mati Edith je umrla v Auschwitzu 6. januarja 1945. Otto Frank, Anin in Margotin oče, je edini preživeli iz zadnje hiše. Po vojni je prejel hčerkin dnevnik in leta 1947 prvič objavi odlomke iz njega. Doslej je bila celotna različica dnevnika Ane Frank objavljena v več kot 80 jezikih.
O PREDSTAVI:
Dnevnik Ane Frank je eno najpomembnejših besedil dvajsetega stoletja.
In to ne samo zaradi kalvarije, ki jih je preživel Judovski narod, ki jih je doživela in ne preživela družina Anne Frank. Dnevnik je tudi literarno pomembno delo. In deklica Anna je izjemno nadarjena opazovalka življenja in človeških značajev.
V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Anna se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo.
Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev, lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generira prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes.
Dnevnik Anne Frank je izjemno aktualno branje. Tudi danes živijo mladi in talentirani ljudje na pragu življenja in smrti. Dnevnik mladega dekleta, ki je dve leti preživela v skrivališču in na koncu zaradi izdajstva umrla grozljive smrti, nas bo spomnil, da tudi danes neprestano živimo na robu holokavsta. Predvsem mlade generacije bi se morale tega bolj zavedati. Zato je odločitev Mini teatra, da uvrsti to besedilo v svoj gledališki program, ena izmed najpomembnejši repertoarnih odločitev slovenskega gledališča.
Dramatizacija je bila zelo zahtevno delo. Pisal sem jo od trenutka, ko mi je Robert Waltl ponudil režijo. Ne vem, kolikokrat sem dnevnik prebral, da sem končno našel pravo obliko dramatizacije. Trudil sem se, da bi kljub dialoško oživljenim prizorom ohranil formo dnevnika. Treba je bilo oblikovati dramske prizore in hkrati ostati zvest tistemu vtisu likov, kakršne je v dnevniških zapisih predstavila mlada pisateljica.
Zanimalo me je predvsem to, kako dve zelo različni družini, s tremi najstniki, v klavstrofobičnem prostoru preživljajo svoja skrivaška življenja, ki so neprestano izpostavljena strahu za življenje.
Iz besedila sem izluščil najpomembnejše in najintenzivnejše prizore, kjer se razkriva muka skupnega življenja in človeški, zaradi nemogoče situacije, v katero jih je prisililo sovraštvo, konfliktni značaji. Oče Otto Frank je tista oseba, ki poskuša v vedno bolj nervoznem življenju dveh družin za vsako ceno ohranjati optimizem. Otto Frank se bori zoper žalost, zoper vse tegobe skupnega življenja, ne glede na to, kako pri tem trpi sam. Izjemno močna osebnost, ki nam je lahko za vzgled človečnosti in dobrote v krutem času.
V posebnih razmerah postanejo najobičajnejše reči življenja (umivanje, kopanje, stranišče …) najhujše preizkušnje. Anna pa je kljub vsemu tudi zelo živahno dekle. Navihana je, radovedna, duhovita … Ljudje se v ekstremnih življenjskih situacija borijo proti zlu in za preživetje s humorjem. Tudi to se mi je zdelo pri naši dramatizaciji in uprizoritvi pomembno.
Dnevnik Ane Frank je vivisekcija človeških odnosov v posebnih okoliščinah. Je pa tudi vivisekcija odraščanja. Rojstvo ljubezni. Pravzaprav je to zgodba o Romeo in Juliji v času holokavsta in evropske apokalipse. Zgodba o tem, kako želi ljubezen premagati smrt. Je pa tudi zgodba o razočaranju. O strahu. Zgodba o prihodnosti, ki je bila ukradena milijonom ljudem.
Nekje v dnevniku Anna pravi: Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!
Tudi danes se moramo spraševati o tem.
Vedno se moramo spraševati kot Anna Frank, samo tako se morda zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi.
Annina zgodba je naša zgodba.
Se dovolj zavedamo tega?
O REŽISERJU:
Vinko Möderndorfer (1958) je pisatelj, pesnik, esejist, dramatik in režiser. Diplomiral je iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kot režiser je začel delati v Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani, kjer je bil nekaj časa tudi umetniški vodja. Nato je sodeloval z različnimi gledališči, deluje pa tudi kot radijski, televizijski in filmski režiser. Do danes je zrežiral več kot sto gledaliških in opernih predstav. Leta 2003 je prejel naziv docenta za gledališko režijo. Svojo literarno pot je začel v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Najprej se je posvetil poeziji, nato pa nadaljeval na vseh področjih literarnega ustvarjanja – od proze do dramatike, esejistike, radijskih iger, filmskih scenarijev, otroške in mladinske literature. V knjižni obliki je objavil več kot šestdeset del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike. V strokovnih člankih in esejih se ukvarja s področjem gledališke režije, dramaturgije in igre ter aktualnih družbenih dogajanj. Med deli, ki jih je ustvaril v zadnjih letih, je otrokom namenil pesniško zbirko Pesmi in pesmičice, mladostnikom romane Kot v filmu, Kit na plaži in Jaz sem Andrej, odraslim pa romane Balzacov popek, Konec zgodbe in Druga preteklost, zbirko novel Navodila za srečo, esejistično delo Ljudomrznik na tržnici…
26. januar ob 11.00 v Mini teatru
SHOAH - SPOMINJAMO SE 2024
LJUBLJANA, JUDOVSKI KULTURNI CENTER in MINI TEATER
25. januar ob 18.00 v Mini teatru
OSREDNJA SLOVENSKA PRIREDITEV OB DNEVU SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA
Osrednja slovenska prireditev ob dnevu spomina na žrtve holokavsta z branjem imen slovenskih žrtev holokavsta.
Slavnostni govornik bo pisatelj, pesnik, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer.
Projekcija filma:
FOTOAMATER
V sodelovanju z veleposlaništvom Republike Poljske v Sloveniji.
Režiser: Dariusz Jablonski
Dolžina: 52 min
Leto: 1998
Žanr: dokumentarec
Država: Poljska
Leta 1987 so v knjigarni rabljenih knjig na Dunaju v Avstriji odkrili več sto barvnih diapozitivov s prizori iz łódzkega geta med drugo svetovno vojno. Diapozitivi so bili delo Walterja Geneweina, avstrijskega državljana, ki je služil nacistom. Kot računovodja v svetu geta se je zavzemal za to, da bi geto spremenili v uspešno in dobro organizirano podjetje, in ker ni bil le ambiciozen pisarniški delavec, ampak tudi navdušen fotograf, je njihove "dosežke" zabeležil s fotoaparatom.
Geneweinove diapozitive avtorja uporabljata, da bi - prek njih in do neke mere kljub njim - prikazala resnično zgodovino łódzkega geta ter trpljenje in končno iztrebljenje poljskih Judov, ki so tam živeli. Fotografije so združene in primerjane s spomini Dr. Arnolda Mostowicza, ki je delal kot zdravnik v getu in je bil zadnja preživela priča teh dogodkov.
27. januar ob 12.00 in ob 18.00 v Judovskem kulturnem centru
VODEN OGLED PO RAZSTAVI
HOLOKAVST V LJUBLJANI,
JUDOVSKEM KULURNEM CENTRU IN SINAGOGI
V Judovskem kulturnem centru je bila 1. septembra otvoritev prve stalne muzejske razstave posvečene holokavstu v Ljubljani, Holokavst v Ljubljani, ki so jo v sodelovanju Judovskega kulturnega centra Ljubljana z Mestnim muzejem Ljubljana pripravili kustos dr. Blaž Vurnik, umetnika Miran Mohar, Vadim Fiškin in Robert Waltl.
Pri realizaciji razstave so finančno pomagali MOL, Oddelek za kulturo, Mini teater in Mercator d.o.o.
Gre za prvo stalno postavitev razstave o tem mračnem obdobju v našem glavnem mestu. Razstava je nastala na raziskovanju številnih slovenskih zgodovinarjev in raziskovalcev holokavsta v Sloveniji, predvsem raziskovanju Borisa Hajdinjaka in Roberta Waltla ob postavljanju ljubljanskih spotikavcev, ko smo na simbolični način pripeljali ljubljanske žrtve pred njihova družinska vrata, jim vrnili imena in postavili simbolični grob, intermedijski umetnik Vuk Ćosić je s projektom Undeleted obudil njihove portrete, s snemanjem njihovih usod, s slovenskimi igralci Karin Komljanec, Julijanom Pop Tasićem, Barbaro Vidović, Alešem Kranjcem, Robertom Korošcem, Luko Bokšanom, Niko Korenjak in Timotejem Novakovićem, pa smo, ob sodelovanju Vinka Möderndorferja, Toni Soprano Meneglejte in Roberta Waltla , pa smo njihove zgodbe pripravili za razstavo Holokavst v Ljubljani, ki po 8 letih zaokrožuje naše prizadevanje o ozaveščanju slovenske in mednarodne javnosti o holokavstu v Sloveniji in njegovih posledicah.
2022 smo prostore obnovili in zdaj tu skupaj deluje sinagoga Judovske skupnosti Slovenije in Liberalne judovske skupnosti Slovenije z rabinom Alexandrom Grodenskym in kantorjem Nikolo Davidom.
30. januar ob 18.00 v Mini teatru
GLASBENO-LITERARNI VEČER Z DAVIDOM CASALIJEM
V sodelovanju z Veleposlaništvom Italije in Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji
Izbor judovske glasbe na klavirju in klarinetu z interpretacijo odlomkov iz knjige »Ali je to človek« Prima Levija.
9. FESTIVAL HIŠA STRPNOSTI 2023
HIŠA DRUGIH
V Mini teatru Ljubljana in Judovskem kulturnem centru Ljubljana je od 13. do 21. novembra 2023 potekal 9. festival Hiša strpnosti 2023 – Hiša drugih.
Na letošnjem festivalu si je občinstvo imelo priložnost ogledati 21 najbolj angažiranih celovečernih, dokumentarnih, kratkih in animiranih filmov najnovejše produkcije iz ZDA, Nemčije, Poljske, Izraela, Avstrije, Bolgarije, Madžarske, Francije, Velike Britanije, Cipra… ki se osredotočajo na strpnost, človekove pravice, odnose med posameznikom in državo, družbeno angažiranost, kot tudi na aktualne in pomembne teme, kot so problematika vojn, beguncev, medijske propagande in kulture spomina. Na festivalu smo gostili nemško režiserko filma Ljubi strah / Liebe Angst, Sandro Prechtel, ameriško režiserko filma Štiri zime / Four Winters, Julio Mintz in producentko filma Zhen Cheah, poljskega režiserja filma Zgodba o zločinu / A Story of One Crime, Mariusza Pilisa in producentko filma Dagmaro Pilis.
Otvoritev festivala z nagovorom direktorja festivala Roberta Waltla, slavnostno govornico Dr. Dominiko Švarc Pipan, ministrico za pravosodje, in pogovorom z nemško režiserko filma Liebe Angst Sandro Prechtl.
Foto: Miha Fras
Zelo pomemben in uspešen del letošnjega festivala so bila izobraževalna jutra za osnovne in srednje šole, kjer si je mlada publika lahko ogledala tri izjemne animirane filme, po projekcijah pa je sledil pogovor na temo strpnosti in človekovih pravic.
V okviru festivala je potekala tudi predstavitev knjige Prostovoljec, kjer sta Veleposlanik Republike Poljske Krzysztof Olendzki in urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov spregovorila o knjigi avtorja Jacka Fairweatherja, dr. Boris Vezjak je pred polno dvorano izvedel predavanje z naslovom Zakaj je sovraštvo do Islama variacija nacističnega sovraštva do Judov?, Vita Mavrič je s Kvartetom Akord izvedla projekt Mandeljni in rozine navdušila razprodano dvorano, premierno pa je bila izvedena tudi pripoved z naslovom Irma naj ne sprašuje v koprodukciji KD Pripovedovalski Variete, Mini teatra in Slovenskega mladinskega gledališča.
Foto: Miha Fras
Obiskovalci pa so si lahko tekom festivala ogledali tudi razstavo Ana Frank – Zgodba za sedanjost v organizaciji Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter stalno razstavo Holokavst v Ljubljani.
V času festivala smo bili priča tudi antisemitskemu vandaliziranju vhodnih vrat Judovskega kulturnega centra s svastiko. Ob tem smo bili deležni podpre diplomatskega zbora v Sloveniji, ki so nam osebno prišli izrazit podporo, dejanje pa so obsodili tudi predsednica Nataša Pirc Musar, zunanja ministrica Tanja Fajon in minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar.
Ob tem incidentu in vulgarnem napadu je postalo še bolj očitno kako nujno potrebujemo v naši družbi festival kot je naš Festival strpnosti.
Foto: Miha Fras
Najlepše se zahvaljujemo vsem podpornikom, ki so omogočili letošnji festival:
Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve RS, Veleposlaništvo ZDA, Veleposlaništvo Nemčije, Veleposlaništvo Poljske, Veleposlaništvo Izraela, Avstrijski kulturni forum Ljubljana, Veleposlaništvo Bolgarije, Madžarski Kulturni Inštitut, Francoski inštitut, British Council Slovenia in Energetika Ljubljana.
Prav tako se zahvaljujemo vsem obiskovalcem, ki so se nam pridružili na naših projekcijah in dogodkih.
Lutkovna predstava:
VAMPIRČEK GRE V ŠOLO
Prevajalec: Izar Lunaček
Režiser: Jernej Potočan
Igrajo:
Nejc Jezernik
Matic Lukšič
Tina Resman
Dramaturginja: Brina Jenček
Scenograf: Dan Pikalo
Kostumografinja: Nika Dolgan
Oblikovalec lutk in vizualne podobe: Izar Lunaček
Tehnološki svetovalec: Mitja Ritmanič
Avtorja songov:
Matic Lukšič
Jernej Potočan
Oblikovanje svetlobe: Domen Lušin
Izdelava lutk: Aleksander Andželović
Fotografinja: Asiana Jurca Avci
Izvršni producent: Branislav Cerović
Koprodukcija:
Judovski kulturni center Ljubljana
Mini teater
Premiera: 26. september 2023
Trajanje: 45 min
Lutkovna predstava za otroke, starejše od 5 let
Za podporo se zahvaljujemo Mestni občini Ljubljana.
Vampirček gre v šolo (1999) je zgodba o Vampirčku, ki skupaj s svojo razširjeno družino živi v stari vili. Ker je zelo osamljen, si želi hoditi v človeško šolo. Tam pa ga čaka presenečenje, saj človeški otroci ponoči spijo. Živi mrtveci zato organizirajo šolo, v katero hodijo Vampirček in drugi duhovi. Učitelj je Kapitan pošasti. Učencem zabiča, da ne smejo pisati v zvezke, ki so jih v šoli pustili dnevni učenci, vendar ga Vampirček ne uboga: v zvezek fanta, v katerega klopi sedi, reši domačo nalogo za matematiko. In kot živi deček Marcel ugotovi naslednji dan – popolnoma brez napake. Preko skupnega zvezka si Vampirček in Marcel začneta dopisovati in sčasoma skleneta prisrčno prijateljstvo. Zgodba z mojstrskim mešanjem humorja in tragedije ter spretnim preklapljanjem med grozljivo in komično atmosfera pametno odpira teme, kot so osamljenost, smrt, vera v Boga in vrednost pravega prijateljstva.
O AVTORJU:
Joann Sfar (1971) je francoski stripovski umetnik, pisatelj in filmski režiser. Velja za enega najpomembnejših umetnikov novega francosko-belgijskega stripa. V devetdesetih se je skupaj z delom ekipe založbe L'Associacion kalil v skupnih pariških ateljejih, po letu 2000 pa se je prebil v mainstream, ko je pri gigantu Dargaud izdal svoje prve klasike, kot so Rabinov maček (družinska avtofikcija z začetka stoletja o filozofsko-religioznih debatah naslovnega mačka, ki je v domači deželi megahit s skoraj milijon prodanimi izvodi), Graščina (skupaj z Lewisom Trondheimom) in seveda Vampirček, ki je ena največjih francoskih otroških stripovskih klasik s številnimi nadaljevanji in animiranimi priredbami. Sfar je kot zgovoren filozof in avtor več esejističnih, filozofskih knjig reden gost francoskih tiskanih in vizualnih medijev, kjer komentira umetniško svobodo in vlogo religioznih zadržkov v državi. Njegovi glavni vplivi so Fred in André Franquin ter Marc Chagall, Chaïm Soutine, Will Eisner, Hugo Pratt in John Buscema. Med letoma 2009 in 2010 je Sfar napisal in režiral film Gainsbourg: Vie Héroïque, biografski film o znamenitem francoskem tekstopiscu in pevcu. Film, v katerem je Sfar kot stripovski umetnik v veliki meri uporabil fantazijske kreacije, animacijo in lutke, je izšel leta 2010 in požel navdušenje kritikov.
REŽISER O PREDSTAVI:
Svet, ki ga znotraj stripa ustvari Sfar je po eni strani svet magičnega in fantastičnega, po drugi pa svet vsakdanjega. Navkljub vsem klišejskim konvencijam, magičnega, ki jih poznamo, pa Sfar v stripu čarobnost išče predvsem v majhnih stvareh, odnosih in prijateljstvu ter ne v nadnaravnih bitjih in močeh. Čarobno je lahko vse kar nas obkroža. Ljudje, ki jih srečujemo, dogodki in igra, ki nas družita in odpirata nove svetove, bolečina ki jo prestajamo in sreča, ki jo oddajamo. Bolj kot se zdi magična neumrljivost glavnega junaka Vampirčka in njegova sposobnost letenja, se neka čarobnost skriva v prijateljstvu, ki ga skujeta Vampirček in Marcel. Njuno prijateljstvo je trk dveh svetov, ki sta na videz nezdružljiva. Svet smrtnega in nesmrtnega, svet vsakdanjega in svet nadnaravnega, svet dneva in svet noči… Kljub temu pa Vampirčka in Marcela druži podobna izkušnja. Oba se znotraj svojih svetov počutita osamljeno. V vampirčkovem svetu otrok ni. Skozi stoletja ostaja edini otrok in nima vrstniške družbe, stik z zunanjim svetom pa mu je prepovedan. Marcela pa pri socializaciji znotraj svojega sveta ovira smrt staršev, ki je nanj napravila močan vtis. Predstava bo preko stripa obračunala s cinizmom in vdanostjo. »Nekatere nesreče nam odpirajo magična vrata« je ključen stavek, ki ga v stripu izreče kapitan pošasti, ko prepričuje Marcela, da je premlad, za to, da ne bi v nič verjel. Ne gre za zanikanje bolečine in nemoči, temveč za iskanje poguma v najtežjih trenutkih, ki lahko v širši sliki včasih prinesejo izkušnje, ki bi nam ostale sicer skrite. Pomemben element predstave bo živa glasba, ki bo narekovala atmosfero in krmarila med dvema na videz nezdružljivima svetovoma, ki nazadnje postaneta eno.
O REŽISERJU:
Jernej Potočan (1996) je leta 2015 začel študij dramaturgije, kasneje leta 2019, pa še študij režije na AGRFT. Kot dramaturg je sodeloval pri predstavah Under construction, 410 kilometrov, Polenta in Medtem, ko mi spotify po meri ustvarja playlisto z naslovom moodymix. Pri slednjih dveh podpisuje tudi režijo. Predstava Under construction, pri kateri je sodeloval, je bila nagrajena s posebno nagrado žirije na 52. tednu slovenske drame. Ukvarja se tudi s pisanjem dramatike. Objavljena so tri njegova besedila (Odpad, Vsaka pesem se enkrat izpoje, Žalostinke). Za kratek scenarij Živalski vrt, je prejel Grossmanovo nagrado; za besedilo Ostali smo brez prijateljev, zbirali smo znamke, Drugo nagrado One minute play contest; za besedilo Žalostinke pa nagrado rdeča nit. Dve njegovi besedili sta bili tudi uprizorjeni (Žalostinke - MGL ter Uspavanka v sobi brez oken - sodelovanje AG in AGRFT).
O PREVAJALCU IN OBLIKOVALCU LUTK:
Izar Lunaček(1979) je doktor filozofije in risar stripov. Stripe je objavljal v številnih slovenskih spletnih in tiskanih medijih, kot so Delo, Slovenske novice, Mladina in Ludliteratura, zbral pa jih je že v desetih knjižnih izdajah. Od tega sta dva izšla v tujini: Založeni raj v Španiji in Angliji, Animal noir pa je leta 2017 izhajal v obliki klasičnih zvežčičev pri ameriškem gigantu IDW. Pred kratkim je v strip pretvoril svoj doktorat o povezavah med komedijo in religijo, ki bo prihodnje leto v ameriški različici izšel pri založbi Uncivilized. Lunaček je ilustriral tudi številne izobraževalne knjige za otroke izpod peres imen kot sta Miro Cerar in Lučka Kajfež Bogataj, številne od katerih so prejele Zlato hruško za najboljšo edukativno publikacijo leta. V prostem času vodi striparno Stripolis, edino specializirano trgovino s stripi v centru Ljubljane, kjer organizira dogodke na temo devete umetnosti in, skupaj s Kinom Šiška in revijo Stripburger, osrednji slovenski festival stripa Tinta, ki ga je tudi soustanovil. V okviru zavoda Stripolis izdaja tudi knjige slovenskim in gostujočim avtorjem, številne od katerih iz francoščine in angleščine prevaja sam, njegovi prevodi pa so bili pri francoskem inštitutu nominirani za nagrado za najboljši prevod leta. Lunaček je leta 2022 od Francije prejel red Viteza umetnosti in leposlovja za svoje prizadevanje pri promociji francoskega stripa pri nas.
EVROPSKI DNEVI
JUDOVSKE KULTURE 2023
Temeljni cilj festivala Evropski dnevi judovske kulture, ki poteka od leta 1999, je poudariti raznolikost in bogastvo judovstva ter njegov lokalni, regionalni in nacionalni zgodovinski pomen s trdnim namenom spodbujanja dialoga, priznavanja in izmenjave prek konferenc, koncertov, predstav, vodenih ogledov in drugih dejavnosti, ki istočasno potekajo po vsej celini.
Festival vsako leto poteka okoli osrednje teme, ki služi kot navdih za vse dejavnosti, ki od prve nedelje v septembru potekajo decentralizirano, pluralistično in odprto. AEPJ - European Association for the Preservation and Promotion of Jewish Culture and Heritage (Evropsko združenje za ohranjanje in promocijo judovske kulture in dediščine ) usklajuje ta dogodek na evropski ravni že od njegovih začetkov, s čimer zagotavlja kohezijo, prepoznavnost in pomembnost organiziranih dejavnosti. Poleg tega AEPJ ponuja usposabljanje, vire in podporo vsem organizacijam, ustanovam ali posameznikom, ki želijo organizirati dejavnost, ki omogoča, da se judovska kultura deli s celotno družbo.
Dogodki v Judovskem kulturnem centru in Mini teateru, ki smo jih izvedli v okviru Evropskih dni judovske kulture 2023
-
30. in 31. 8. ob 20.00 na Križevniški ulici
Ulična predstava JUDOVSKO ŽIVLJENJE V LJUBLJANI
V ulični predstavi-performansu Judovsko življenje v Ljubljani, za katero sta scenarij in besedilo pripravila Robert Waltl in Vinko Möderndorfer, predstavo pa je režiral Yonatan Esterkin, so igralci Hanna Hill / Gaja Filač, Nathan Hecht / Nikola David, Omer Rozenblum / Aleš Kranjec, Nika Korenjak, Barbara Vidovič, Timotej Novaković, Robert Korošec in Tadej Pišek v osmih slikah predstavili delček predvojnega judovskega življenja v Ljubljani z judovskimi običaji in praznovanji, pa okupacijo in obdobje holokavsta v Ljubljani, ko so se domačim Judom najprej pridružili tisoči beguncev, najprej iz Nemčije, Avstrije, Češke, Poljske, po letu 1941 pa predvsem stotine hrvaških Judov, ki jih je preganjala NDH in so v Ljubljani našli začasno varno pribežališče. Predstava nas skozi slike potem vodi skozi preganjanja ljubljanskih Judov in deportacij v uničevalna taborišča, do njihovega sodelovanja v Osvobodilni fronti in partizanskih enotah. Vse skupaj pa povezuje judovska glasba, ki jo v živo izvajajo glasbeniki Kletzmer tria (Tomaž Zevnik – klarinet, Aleksander Jovetić – violina in Žiga Vehovec – harmonika).
V Ljubljani je pred drugo svetovno vojno živelo kar nekaj judovskih družin, čeprav je bila skupnost relativno majhna in je štela manj kot 200 ljudi. Imeli so svoje običaje, svoje navade. Tudi v Križevniški ulici so živeli ljudje judovskega porekla. Tako kot v mnogih ulicah našega mesta. Tu so živeli od davnih časov. Živeli so mirno. Bili so zdravniki, študentje, trgovci, čevljarji, bančniki, gradbeniki, advokati, … Poročali so se med seboj, pa tudi izven svojih družin in vere. Gojili so svoje običaje. Včasih bolj odkrito včasih bolj zakrito, odvisno od časa, politike in družbenega razpoloženja. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 so se razmere poslabšale tudi za Jude na slovenskih tleh. Judovsko vero je drugače na ozemlju predvojne Dravske banovine izpovedovalo manj kakor tisoč vernikov, od tega večina v Prekmurju. Jude je najbolj preganjal nemški okupator na svojem zasedenem ozemlju na Štajerskem in na Gorenjskem, medtem ko so italijanski in madžarski okupatorji zavzeli milejše stališče, predvsem do Judov, ki so že pred drugo svetovno vojno živeli na okupiranem območju.
Ko so Italijani okupirali Ljubljano, so mnogi mladi Judje sodelovali z Osvobodilno fronto. Bolj kot mnogi Slovenci so se judovske družine zavedale, kakšna nevarnost sta fašizem in nacizem. Zelo kmalu pa so se tudi v Ljubljani pojavile prepovedi za judovske prebivalce. Na udaru so bile družine Pollak, Ebenspanger, Bolaffio, Silberstein, Steinberg, Baumgarten, Moskovič, Kapper, Lorant, Goldstein, Oblat,....
Foto: Miha Fras
-
1. 9. ob 18.00 v Judovskem kulturnem centru Ljubljana, Križevniška 3
Svečana otvoritev stalne razstave HOLOKAVST V LJUBLJANI
1. septembra je ob 18. uri v Judovskem kulturnem centru Ljubljana potekalo slavnostno odprtje prve stalne razstave Holokavst v Ljubljani. Razstava je nastala v sodelovanju med Judovskim kulturnim centrom Ljubljana in Mestnim muzejem Ljubljana. Kustos razstave je Dr. Blaž Vurnik, vizualno postavitev pa sta ustvarila umetnika Miran Mohar in Vadim Fiškin. Slavnostna govornica na odprtju razstave je bila predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar.
Pri realizaciji razstave so finančno pomagali MOL, Oddelek za kulturo, Mini teater in Mercator d.o.o.
Judovski kulturni center Ljubljana – hiša strpnosti, hiša “Drugih”, se v zadnjih letih še posebej zavzema za številne programe o ozaveščanju o strahotah holokavsta. Holokavst ni zaprašena zgodba iz zgodovine, temveč poglavje, ki mora biti del splošnega zavedanja vsakega izobraženega človeka. Z njim se po vsem svetu ukvarjajo številni akademiki in raziskovalci, na voljo je veliko literature, ohranjeno je bogato dokumentacijsko in slikovno gradivo, zabeležena so številna pričevanja preživelih, ogledati si je moč ostanke koncentracijskih taborišč, obiskati muzeje, ki so posvečeni prav spominu na holokavst.
Gre za prvo stalno postavitev razstave o tem mračnem obdobju v našem glavnem mestu. Razstava je nastala na raziskovanju številnih slovenskih zgodovinarjev in raziskovalcev holokavsta v Sloveniji, predvsem raziskovanju Borisa Hajdinjaka in Roberta Waltla ob postavljanju ljubljanskih spotikavcev, ko smo na simbolični način pripeljali ljubljanske žrtve pred njihova družinska vrata, jim vrnili imena in postavili simbolični grob, intermedijski umetnik Vuk Ćosić je s projektom Undeleted obudil njihove portrete, s snemanjem njihovih usod, s slovenskimi igralci Karin Komljanec, Julijanom Pop Tasićem, Barbaro Vidović, Alešem Kranjcem, Robertom Korošcem, Luko Bokšanom, Niko Korenjak in Timotejem Novakovićem, ob sodelovanju Vinka Möderndorferja, Toni Soprano Meneglejte in Roberta Waltla, pa smo njihove zgodbe pripravili za razstavo Holokavst v Ljubljani, ki po 8 letih zaokrožuje naše prizadevanje o ozaveščanju slovenske in mednarodne javnosti o holokavstu v Sloveniji in njegovih posledicah.
Gre tudi za izjemen primer sodelovanja nevladne organizacije Judovski kulturni center, ki sicer za svoje delovanje ne dobiva podpore države Slovenije in Mestnega muzeja Ljubljana, ki je elitna kulturna institucija v Sloveniji.
Leta 2015 smo v Ljubljani zasnovali multimedijski Festival Hiša strpnosti, ki prikazuje filme in predstave na temo manjšin, zapostavljenih in o holokavstu. Festival izobražuje mlade o strpnosti in spoštovanju drugačnosti in različnosti. Starejše opominja, da vprašanja strpnosti in ne-izključevanja nikoli niso v celoti ponotranjena in da je potrebno ves čas ponavljati in z novimi elementi opozarjati, da zlo izbruhne takoj, ko prenehamo govoriti o spoštovanju.
V času, ko se v Evropi spet pojavlja lomastenje (s tendenco po marširanju) fašizma, poskušamo javnost spomniti na strahovito izkušnjo holokavsta tudi s projektom »Spotikavci«. Dela, kot so te male zlate ploščice, se zoperstavljajo nacistični ideji o izkoreninjenju nekaterih skupin ljudi, Judov, Romov, invalidov, svobodomiselnih, homoseksualcev, Slovencev, in se ji bodo zoperstavljala, dokler ne bodo izginile vse sledi o njihovem obstoju na Zemlji. Pred 6 leti smo v Ljubljani in v Prekmurju začeli s projektom polaganja »spotikavcev« in raziskovanjem usod ljubljanskih Judov in judovskih beguncev v času holokavsta, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja in potem še posebej intenzivno po okupaciji leta 1941 pribežali v Ljubljano. »Spotikavci« so umetniški projekt, s katerim se nemški umetnik Gunter Demnig pokloni žrtvam nacionalsocializma s postavitvijo medeninastih kock na pločnikih pred njihovim zadnjim svobodnim naslovom. Projekt sledi evropskim prizadevanjem za ohranjanje zgodovinskega spomina na vse žrtve fašizma v obdobju 1933–1945 oziroma na največji genocid v zgodovini človeštva, holokavst. Človeška zgodovina je prepolna zločinov, ki so jih zaradi koristoljubja, prevzetnosti ali neumnosti načrtovali, organizirali in zagrešili ljudje. Sebični interesi ali fanatizem so povzročili uničenje celih plemen, kar nekajkrat pa so bili na robu izginotja tudi celi narodi. Na lestvici največjih zločinov te vrste, ki jih poznamo tudi pod imenom zločini proti človeštvu, z naskokom vodi poskus uničenja judovskega naroda, zločin, ki se je pred približno osmimi desetletji v človeško zgodovino vpisal pod imenom holokavst. Kljub laičnim in verskim zakonom je tudi s pomočjo tistih, ki so sicer prisegali na zapovedi »Ne ubijaj«, »Ne kradi« ali »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi«, v načrtovanem uničenju evropskih judovskih skupnosti izginila večina v Evropi živečih Judov. Še posebej pa je porazna statistika slovenskih žrtev. Od okoli 1.000 Judinj in Judov, kolikor jih je živelo na slovenskih tleh pred vojno, je po maju 1945 ostalo samo dobrih sto, pa še ti so se v letih po vojni večinoma odselili.
Na križevniških klopeh na Križevniški ulici pa bo do konca oktobra na ogled tudi razstava »Slovenski Schindlerji - Slovenski pravični med narodi«. Kdo so Slovenci in Slovenke, ki so med 2. svetovno vojno nesebično pomagali Judom, pri tem tvegali svoje življenje in življenje svojcev in se zato vpisali na seznam pravičnih med narodi. To so odlikovani pravični med narodi, ki so slovenskega rodu. Priznanja izdaja posebna komisija Svetovnega dokumentacijskega, raziskovalnega, izobraževalnega in komemorativnega centra holokavsta Jad Vašem, ustanovljenega leta 1963. Raziskuje zgodbe ljudi, ki so v času holokavsta reševali Jude. Za pravičnega je lahko razglašen vsak, ki ni Jud in je pomagal Judom ter tako za dobro delo tvegal tudi življenje. Za reševanje Judov pa ni dobil nobene materialne odškodnine ali nagrade, ker se je zavedal, da rešuje človeka judovskega rodu, ki mu grozi koncentracijsko taborišče. To je počel na lastno pobudo, ne pa zaradi odločitve uporniškega gibanja.
Na isti dan lansko leto, 1. 9. 2022, pa je bila svečana otvoritev obnovljene sinagoge Liberalne judovske skupnosti Slovenije in Judovske skupnosti Slovenije, ki jo uporabljamo skupaj in bo ob Evropskem dnevu judovske kulture in Dnevu križevniškega soseda imela odprta vrata. Pri obnovi Sinagoge sta velikodušno pomagala Vlada Zvezne Republike Nemčije in Judovska agencija za Izrael.
HOLOKAVST V LJUBLJANI / HOLOCAUST IN LJUBLJANA
Judovski kulturni center, zanj: Robert Baruh Waltl
Koprodukcija: Mestni muzej Ljubljana (MGML), zanj: Blaž Peršin
Avtor razstave: dr. Blaž Vurnik
Vizualni koncept: Vadim Fiškin, Miran Mohar
Zvok: Sašo Kalan
Postavitev razstave: Matej Primec, David Cerar
Izdelava razstavnega objekta: Mizarstvo Jamnik
Lektoriranje besedil: Katja Paladin
Prevod v angleščino: Borut Praper
Video vsebine in režija: Robert B. Waltl
Nastopajoči igralci v igranih prizorih na videu: Karin Komljanec, Julijan Pop Tasić, Barbara Vidović, Aleš Kranjec, Robert Korošec, Timotej Novaković, Nika Korenjak in Luka Bokšan.
Snemanje videa: Toni Soprano Meneglejte
Fotografsko gradivo: Arhiv Judovskega kulturnega centra Ljubljana, osebni arhivi
Pri realizaciji razstave so finančno pomagali MOL, Oddelek za kulturo, Mini teater in Mercator d.o.o.
Zahvaljujemo se za pomoč družinam preživelih v holokavstu, raziskovalcema dr. Ireni Šumi in Borisu Hajdinjaku ter vsem raziskovalcem holokavsta v Sloveniji za njihov dragocen prispevek.
Pri obnovi Sinagoge sta velkodušno pomagala Vlada Zvezne Republike Nemčije in Judovska agencija za Izrael.
Otvoritvi je sledil še šabatni obred z našim kantorjem Nikolo Davidom.
Foto: Miha Fras
-
1. 9. ob 18.00 v Judovskem kulturnem centru Ljubljana, Križevniška 3
Odprtje razstave
JUDOVSKI VOJAKI AVSTRO-OGRSKE NA SOŠKI FRONTI
Judovski vojaki pred leseno sinagogo na doberdobski planoti, leta 1915.
(vir: Društvo Soška fronta 1915–1917)
Leta 2024 bomo obeležili stodeseto obletnico začetka prve svetovne vojne. Dvajset let pozneje je sledila druga svetovna vojna, zato prva ni bila obravnavana v obsegu, ki bi bil pomemben in potreben. Ker je v Prekmurju na prelomu iz 19. v 20. stoletje živelo veliko Judov, so morali tudi ti v vojno: nekateri med njimi so postali častniki. Podatki o njih še niso dokončni in so tudi nezanesljivi, zato ne vemo, koliko jih je padlo. V prvi svetovni vojni je sodelovalo kar 36 držav. Krvavi boji na soški fronti (1915-1917) so tako nosili večnacionalni in tudi več-verski pečat. Med številnimi vojaki avstro-ogrske in italijanske vojske so bili tudi Judje. V tej vojni so sodelovali tudi judovski častniki, kar, če se spomnimo na Dreyfusovo afero, ni bilo samoumevno. Toda cesar Franc Jožef I. je imel Jude za svoje najbolj zveste podložnike, avstro-ogrski Judje sami pa so cesarja večkrat označili za "trdnjavo strpnosti". Do začetka prve svetovne vojne sta le dva Juda v avstro-ogrski vojski dosegla generalski čin, med vojno pa so generali postali še trije judovski častniki, med njimi generalmajor Maximilian Maendl von Bughardt (1860-1929), ki se je izkazal na soški fronti.
V Avstro-Ogrski je pred prvo svetovno vojno živelo približno 1,5 milijona Judov (4,6 odstotka prebivalstva), razpršenih po različnih deželah in mestih. Leta 1911 je bilo med aktivnimi častniki (skupne) avstro-ogrske vojske le 109 Judov, kar je predstavljalo 0,6 odstotka celotnega častniškega zbora. Nekoliko več jih je bilo med rezervnimi častniki, sorazmerno več pa med vojaškimi zdravniki in v vojaških upravnih službah. Večji odstotek judovskih častnikov je služil v madžarskem Honvedu. Najmanjše število jih je bilo v konjenici. Po prejšnjih ocenah se je v letih 1914-1918 v cesarsko-kraljevi vojski borilo približno 300.000 judovskih vojakov. Več judovskih vojakov je imela le ruska carska vojska in sicer okoli pol milijona. Velike izgube med častniki v prvem letu vojne so povzročile veliko povečanje števila judovskih častnikov, saj so se jim pridružili iz rezerve, v kateri je bila nadpovprečna prisotnost Judov predvsem odraz njihove višje izobrazbe. Judovski vojaki so bili v večjem ali manjšem številu prisotni v večini polkov avstro-ogrske vojske, ki so se bojevali na fronti, večinoma v enotah, ki so prihajale iz osrednjega in severovzhodnega dela monarhije.
Leta 1918 je v avstro-ogrski vojski služilo kar 76 vojaških rabinov. Njihove naloge so med drugim vključevale cenzuro pisem, napisanih v hebrejščini s fronte. Sinagoge so bile tako na fronti kot tudi v zaledju fronte, med njimi tudi zasilna sinagoga v Mariboru leta 1917. Improvizirana sinagoga je bila tudi v Novem mestu.
Leta 1915 je poveljstvo 5. soške armade izdalo posebna pravila za pokop padlih vojakov, vključno s pravili za padle judovske vojake. Vojaški judovski grobovi so morali biti urejeni na enoten način. Judovski kamniti nagrobnik je morala nadomestiti lesena plošča, široka približno 20 cm in visoka 70 cm, ki je bila na vrhu zaobljena. Na vrhu naj bi bila Davidova zvezda, spodaj pa deset zapovedi (I-V in VI-X), napisanih z rimskimi številkami v dveh delih. Na nagrobniku naj bi bil tudi napis z imenom, činom, vojaško enoto in datumom smrti. Na dnu je bil dodan napis "naj počiva v miru" ali ustrezen rek v hebrejski pisavi. Po vojaških statistikah in ocenah je med prvo svetovno vojno umrlo približno 40.000 judovskih vojakov, od tega približno 1.000 častnikov. Koliko jih je umrlo na soški fronti, lahko trenutno le ugibamo.
-
1. 9. ob 21.00 na Križevniški ulici
Koncert glasbene zasedbe ANBOT
Anbot združuje glasbenike različnih glasbenih znanj in predvsem pestrih profesionalnih poslanstev, ki z veliko predanostjo in malo glasbenih šol soustvarjajo za današnji čas redko slišano kombinacijo glasbe. V repertoarju ansambla Anbot najdemo pesmi balkanskih narodov (Makedonija, Bolgarija, Romunija), kletzmerja (židovska tradicionalna glasba), filmske teme (Fellini – Amarcord), irske in francoske ljudske motive, stare latino hite in druge pesmi, ki s svojimi melodičnimi impulzi budijo nostalgijo in slikajo pokrajino časa, v katerem je živa glasba ljudi še povezovala s toplino svoje izraznosti.
Foto: Sašo Radej
-
2. 9. ob 18.00 v Mini teatru, Križevniška 1
Gledališka predstava ANGELI V AMERIKI
Izjemna drama avtorja Tonyja Kushnerja v režiji Ivice Buljana in v izvedbi Roberta Waltla, Timona Šturbeja, Saše Pavlin Stošić, Domna Valiča, Nejca Cijana Garlattija, Nine Violić, Petje Labovića in Barbare Vidovič, podnaslovljena kot »gejevska fantazija o nacionalnih temah« in sestavljena iz dveh delov, Tisočletje se bliža in Perestrojka.
Drama Tonyja Kushnerja Angeli v Ameriki, podnaslovljena kot »gejevska fantazija o nacionalnih temah« in sestavljena iz dveh delov, Tisočletje se bliža in Perestrojka, se je na gledaliških odrih prvič pojavila na začetku 90-tih (1991 in 1992, najprej v San Franciscu, leto zatem v Londonu in še leto zatem v New Yorku) in se nemudoma uveljavila kot najbolj reprezentativna, po mnenju mnogih tudi najboljša ameriška gledališka igra zadnjih desetletij. Takšen sloves so potrdile tudi številne uprizoritve v evropskih gledališčih – v slovenskem se presenetljivo prvič pojavlja šele tri desetletja po praizvedbi, čeprav je bil prvi del v knjižni obliki objavljen že 2001 (Ameriška drama dvajsetega stoletja, uredil Zdravko Duša). Ta sloves seveda ni samoumeven in že sam po sebi nekaj označuje. Angeli so namreč eksplicitno gejevska drama, med liki v njej prevladujejo geji in njihovi problemi so problemi gejev – a samo na prvi pogled, kot je tudi aids samo na prvi pogled bolezen, ki pesti predvsem geje in narkomane. Če se hitro pokaže, da so problemi Kushnerjevih gejevskih likov lahko univerzalni, pa je za njegovo igro vendar pomembno, da ustreza logiki, po kateri je reprezentativno podobo nekega sveta (Amerike) najbolj natančno mogoče ujeti prek marginalne skupine, ki jo določa nek specifičen, trenutno akuten problem. Gotovo ima sloves Angelov poseben pomen, ker se je z njim pokazalo, da Ameriko (oziroma ZDA) v nekem trenutku najbolje reprezentira igra o skupini gejev, ki se soočajo z aidsom.
Epidemija aidsa, ki se je razširila na začetku 80-tih, je temeljito zaznamovala zadnji dve desetletji prejšnjega stoletja. Zaradi nalezljivosti in hitrega širjenja, visoke smrtnosti ter nepredvidljivega, pogosto zelo mučnega poteka bolezni, predvsem pa zato, ker dolgo niso poznali zdravil zanj, je bil aids označen kot kuga 20. stoletja. Za mnoge je pomenil konec nekega sveta, pravzaprav svobodnega sveta (saj je podobno kot danes bližnji nam covid omejil stike in druženje); ob dejstvu, da se je pojavil v času iztekanja tisočletja (ki je pomembno tudi za Kushnerja), pa tudi napoved apokalipse in konca vsega znanega. Mnogi so ga razumeli skoz konzervativno moralistično prizmo, premnogi celo kot kazen za »grešno« življenje. Aids se je res posebej hitro širil v gejevskih krogih, pravzaprav v krogih svobodnejšega prakticiranja spolnosti in nedovoljenih substanc, tudi v umetniških srenjah, a kmalu tudi drugje, najprej v velikih kulturnih središčih in pozneje povsod (ne samo v Ameriki, tudi v Evropi, da bi danes, ko ga je zahodni svet skoraj docela obvladal, v našo sramoto plenil po revni Afriki, ki nima možnosti za nakup dovoljšne količine zdravil). Kot vseprisotna in skrajno nevarna epidemija je bil velika tema tistega časa, za nekatere metafora, za druge problem, ki bi ga morali resneje reševati. Vsekakor tudi tema številnih dram, bolj ali manj radikalnih uprizoritev in performansov, množice raznovrstnih filmov, vse do holivudskih melodram. Vse to je bilo pogosto namenjeno ozaveščanju, odpravljanju predsodkov in nabiranju političnega kapitala, s katerim naj bi družbo in državo prisilili, da epidemijo sprejme kot skupni problem in mu nameni posebna sredstva, potrebna za raziskave in izdelavo zdravil. Za razliko od epidemije covida, ki nas je pestil v zadnjih letih in zajezitvi katerega so države po vrsti namenile izjemna sredstva (simptomatično je razvpiti ameriški predsednik, pravi naslednik Reagana, pri tem okleval in širil svoja groteskna priporočila), je aids politika dolgo zanemarjala in ga potiskala v margino gejevske skupnosti, ki da ni vredna državne skrbi. Tudi o tem govori Kushnerjeva igra; prek motiva težko dostopnega zdravila, do katerega se lahko dokopljejo samo najbolj privilegirani člani establišmenta, ki tudi s skrivanjem svoje spolne usmerjenosti pripadajo vladajočim in uveljavljenim pozicijam moči. Mimo te pomembne razlike današnja epidemija v marsičem spominja na širjenje aidsa (tudi zato je Kushnerjeva igra v zadnjih letih ponovno preplavila gledališke odre), zlasti s poglavitnim poudarkom: ob krizi z epidemijo drastično izstopijo problemi, ki so družbo bremenili že prej.
Prav v tem je veličina Kushnerjevih Angelov v Ameriki. Drama, ki je bila prepoznana kot najpomembnejša na temo aidsa, jasno pokaže, da je aids tema, ob kateri se zaostrijo mnogoteri temeljni problemi Amerike, pravzaprav ZDA (saj ne gre za celino, pač pa za civilizacijski in politični ustroj države, ki se ponaša s tem imenom). Posredno so to problemi, ki zadevajo sodobni svet v celoti, saj so ZDA po sili in po logiki svojega vpliva, pa tudi skoz še vedno delujočo mitologijo »novega sveta« paradigmatična država sodobnosti (in res se izkazuje, da navkljub izraziti zasidranosti v Ameriki drama na številnih mestih zadeva na probleme, ki so tudi naši, s političnimi na čelu). Aids je v tem smislu simptom, kriza, ob kateri se samo izostri permanentna kriza tega sveta. Kushner se sicer z veliko pozornostjo posveča svojim likom, njihovim osebnim motivom in zgodbam, med katerimi prevladujejo nerazrešeni ljubezenski odnosi in erotika. V središče postavi dva para, gejevskega in heteroseksualnega, oba sta v procesu razpada, med katerim se nepričakovano prekrižata, v zgodbo svoje agonije pa pritegneta še druge like. Pri tem uprizori široko in živopisno sliko sodobnega urbanega sveta, v katerem se prepletajo posamezniki najrazličnejših usmeritev in provenienc. Izbere pa jih tako, da poleg lastne zgodbe reprezentirajo tudi različne, pravzaprav skrajno raznorodne segmente domnevnega »talilnega lonca« ameriške družbe: judovstvo in evropska svobodomiselna dediščina, mormoni kot predstavniki neke zelo posebne ameriške tradicije in na drugi strani transvestit, geji in ženska, mati in beračica, zdravnik … tej nenavadni, a vendar simptomatični združbi resničnostni horizont predstavlja lik pokvarjenega desničarskega odvetnika Royja Cohna, edini, ki je napisan po resnični osebi, znani iz politične sfere (njegova zgodba v drami dosledno sledi podatkom o resničnem življenju). Temeljito skorumpiran odvetnik, tesno povezan z vzvodi največje moči v državi, sicer tudi zakrit homoseksualec, na paradigmatičen način predstavlja tradicijo ameriških republikancev, ki že vse od razvpitega McChartyja (tistega McChartyja, ki je v petdesetih vodil lov na čarovnice) bolj ali manj obvladujejo politiko ZDA in permanentno krizo tega sveta. Nasproti temu liku poosebljenega zla (ki ni po naključju realna oseba) igra postavi še drug horizont: transcendenten in nadvse ambivalenten lik angela, ki obiskuje bolnega protagonista. V njem je poosebljena neka druga, skrivnostna in zapletena tradicija komunikacije z (domnevno) božjim, ki cilja na globlji pogled in preseganje ujetosti v že znano. Z zahtevo po zaustavitvi napredka in konzerviranjem statičnosti se zazdi problematična, pa vendar njen poseg omogoči odpiranje stvarnosti, zožene na bolezen, vsesplošen razkroj in brezup. Prior – in z njim igra – sicer zavrneta njegovo/njeno zahtevo, a kaže, da prav spopad z androginim angelom izsili novo razumevanje, ki tej razpadajoči družbi omogoči ponovno iskanje bolj harmonične skupnosti.
Foto: Toni Soprano Meneglejte
-
15. 6. – 15. 12. 2023 na Križevniški ulici
Razstava SLOVENSKI PRAVIČNI MED NARODI na klopeh Križevniške ulice
Razstava je posvečena 16 pravičnim Slovencem, ki so v času holokavsta tvegali lastna življenja, da bi pomagali preživeti Judom.
Meje človekove odgovornosti za sočloveka so eno najpomembnejših vprašanj našega časa. Pojem odgovornosti izhaja iz človekovih pravic. Kolikokrat smo slišali besede: »to ni moja stvar«, »v to sem bil prisiljen«? Vsakič gre za to, da poskuša človek odriniti odgovornost za nekaj, kar je storil drugemu. Vendar bi morali, vsaj načelno, vedno vedeti, kaj storimo sebi in drugim. Bolj kot sem odgovoren, bolj sem človek. Odgovornost do drugih določa našo identiteto. Kje so meje moje odgovornosti? V judovski tradiciji so ljudje družbena bitja, človeško življenje pa najvišja vrednota: kadar je sočlovek v nevarnosti, ga moramo rešiti. Če je življenje, bodisi družinskega člana bodisi tujca, v nevarnosti, verski zakon nalaga, da je treba človeško življenje rešiti. To je micva: dobro in pravično dejanje. Stara talmudska modrost, ki nam je izročena skozi stoletja, pravi: Kdor reši eno življenje, je rešil ves svet. Pravični med narodi so ljudje, ki so odgovornost do sočloveka postavili pred strah in skrb za lastna življenja. O njihovih junaštvih mora slišati ves svet.
Robert Waltl
1. UROŠ ŽUN
Uroš Žun, po izobrazbi pravnik, rojen 1903 v Radovljici, je rešil 16 judovskih deklet, ki so v Maribor pribežala iz Avstrije. Leta 1940 je kot komisar v Mariboru, tedaj na poti med Dunajem in Trstom, pomembni postojanki judovskih beguncev, ki so pred nacizmom bežali v nekdanjo Jugoslavijo, žigosal njihove prepustnice, čeprav je vedel, kakšna kazen čaka njega in njegovo družino za pomoč Judom. Dekletom je našel zatočišče v mariborskem hotelu, katerega lastnik je bil Jud, tovarnar Marko Rosner, ta pa jih je povezal z judovsko občino v Zagrebu. Žun se je zavedal, da ga čaka kazen, zato je z ženo in sinom Igorjem še pred začetkom vojne pobegnil v Zagreb, Nemci pa so takoj po prihodu v Maribor za njim razpisali tiralico in nagrado deset tisoč mark. Žunovi so tudi sami postali begunci. Iz Zagreba so se pred ustaško oblastjo umaknili v Bosno in tam ostali do konca vojne.
2. ANDREJ TUMPEJ
Župnik Andrej Tumpej, rojen 1886 v Lovrencu na Dravskem polju, je med vojno v Beogradu pomagal Antoniji Kalef in njenima hčerkama. Mati in hčerki so ostale same, ko so Nemci očeta odpeljali v taborišče naravnost v plinsko celico. Zanje je uredil ponarejene dokumente, s katerimi so v Beogradu živele do konca vojne. Pomagal je še dvema sestrama, ki sta zaradi surovega gestapovskega mučenja izdali njegovo ime. Dekleti so ustrelili, župnika Tumpeja aretirali in ga mučili.
3. ZORA PIČULIN
Zora Pičulin, rojena 1911 v Solkanu, je kot varuška v Skopju leta 1943 rešila dveletnega Šaula. Starše so odpeljali v uničevalno taborišče Treblinka. Zora je Šaula pretihotapila iz bolnišnice. Po dolgem tavanju sta prispela v hribovsko mesto Letnice in v tamkajšnjem katoliškem samostanu našla zatočišče. Po vojni je Zora našla Šaulove sorodnike, ki so ga posvojili in se preselili v Izrael.
4. IVAN BRESKVAR
Ivan Breskvar, rojen 1905 v Ljubljani, je v Varaždinu rešil otroka Zdenke Hary in Renate Rosner. Materi so odpeljali v Jasenovac, otroka je prevzel njun slovenski sorodnik Milan Blass. Blass se je zaupal prijatelju Ivanu Breskvarju, ki je otroka na kolesu odpeljal iz Varaždina v Cerje Nebojse, kjer sta dočakala konec vojne.
5., 6. IVAN IN LJUBICA ŽUPANČIČ
Ivan in Ljubica Župančič sta rešila devetletnega Dana. Očeta so zajeli Nemci, mama Štefa Stockheimer, babica in ded so bili umorjeni v Jasenovcu. Za Dana je potem skrbel njegov drugi ded, dr. Josip Stockhamer. Otroka sta vzela k sebi železničar Ivan Župančič in žena. Danov oče ju je iz ujetništva zvedel zaprosil, naj ga odpeljeta v Zagreb k Olgi Rajšek, zaročenki njegovega svaka. Olga je Dana skrivala do konca vojne.
7. IN 8. VERA IN LUDVIK VALENTINČIČ
Ludvik Valentinčič, rojen 1917 v Podbrdu v Baški grapi, in žena Vera sta v Zagrebu rešila desetletno hčerko družine Pohoryles. Zakoncema se je uspelo rešiti pred aretacijo, za Suzano pa jima lažnih dokumentov ni uspelo dobiti. Obrnila sta se na Valentinčičeva, ki sta Suzano vzela k sebi kot sorodnico. Ustaši so Ludvika usrmtili in Vero priprli, Suzano pa so vzeli k sebi Verini starši.
9. MARTINA LEVEC MARKOVIĆ
Martina Levec Marković, rojena 1922, je v Zemunu dober mesec skrivala in rešila judovske ilegalce Josipa in Benjamina Beherano ter Danila Fogla. V hiši so stanovali tudi štirje nemški oficirji, ki za skrivače niso vedeli. Martina je enega pretentala, da je ustaše odvrnil od preiskave. Leta 1943 se je pridružila partizanom.
10. RUDIMIR RUDOLF ROTER
Rudimir Rudolf Roter, rojen v vasi Potomje na Pelješcu, je rešil judovsko družino Koen. Novinarskega kolego Abrahama Abo Koena je spoznal v Sarajevu in ga z družino povabil v Dalmacijo, ki je bila pod italijansko okupacijo. Pri skrivanju Koenovih je sodelovala vsa vas. Od tam je družina odšla v partizane in na osvobojeno ozemlje.
11. FRANCE PANČUH
France Pančuh, rojen 1902 v Gornjem Logatcu, je bil jugoslovanski diplomat in poslovnež v Varšavi, poročen z Judinjo Janino Glocer. Po nacistični zasedbi Poljske je poskrbel za varnost žene in sina Andreja in pomagal številnim judovskim družinam tako, da je prevzel njihovo premoženje in jim preskrbel lažne dokumente. Mnoge je skrival v svojem stanovanju. Jude v getu je oskrboval s hrano in podkupoval Nemce, da je nekaterim omogočil pobeg. V času varšavskega upora gaje na ulici ubila zablodela krogla.
12.,13.,14., 15.,16. ALEKSANDER IN AGNES ŽILAVEC, JOŽEF FRATELJ,MARIJA IN FRANC FRATELJ
Ludvik Cigut je prijatelja Emerika Hirschla posvaril, da v Murski Soboti potekajo aretacije Judov. Hirschla je skril Andrej Žilavec, rojen 1901 iz Andrejevcev, nato je bil izdan in odpeljan v taborišče, od koder je med transportom pobegnil in se peš vrnil domov, kjer ga je do konca vojne skrivala družina Fartelj.
17.,18. IN 19. SAVICA, MIHAEL IN EMA ROŽANC
Elizabeta Savica Rožanc, rojena 1920 v Ljubljani, je rešila svojega varovanca Tomaža Zajca. Ko je gestapo sredi noči vdrl v stanovanje njegovih staršev, je otroka čez balkon spravila k sosedom in nato odpeljala domov k svojim staršem, kjer so ga skrivali do konca vojne. Nacisti so odpeljali Tomaževe starše, strica, teto, že prej tudi dedka in babico. Slednja so v taborišču takoj ustmrtili, očeta in mamo so odpeljali v taborišči Dachau in Ravensbruck. Oba sta preživela.
Gledališka predstava:
JUDOVSKI PES
PODPORNI PROGRAM
S predstavo JUDOVSKI PES smo v okviru podpornega programa gostovali v Mengšu in v Šenčurju. V Šenčurju smo predstavo izvedli za šolarje OŠ Šenčur in OŠ Naklo. Predstava je odlično uspela ter navdušila mlado občinstvo. Po predstavi je sledil tudi zelo zanimiv pogovor šolarjev OŠ Šenčur z igralcem Miho Rodmanom.
Avtor: Asher Kravitz
Režiser, avtor koncepta in adaptacije, scenograf in kostumograf: Yonatan Esterkin
Prevajalka: Katja Šmid
Igra: Miha Rodman
Glasovi na posnetkih:
Miha Rodman, Yonatan Esterkin
Dramaturginja: Anja Krušnik Cirnski
Oblikovalec videa in zvoka: Vid Hanjšek
Lektorica: Mateja Dermelj
Koprodukcija:
Judovski kulturni center Ljubljana,
Mini teater
Prešernovo gledališče Kranj
Posebej se zahvaljujemo Asherju Kravitzu.
Judovski pes (The Jewish Dog, Yediot Books, 2007) je avtobiografija psa Kira, ki se rodi nemško-judovski družini Gottlieb sredi tridesetih let 20. stoletja. Kir je poseben pes, izjemno občutljiv za človeška čustva in trdno odločen, da bo popolnoma razumel človeški govor. Roman sledi njegovemu življenju in različnim premislekom, medtem ko se prebija skozi čas druge svetovne vojne. Priča je vzponu nacizma in holokavstu, ljubezen izkusi samo pri svoji družini.
Zaradi nacizma so Gottliebovi prisiljeni zapustiti dom, nesrečen splet dogodkov pa jih loči od Kira. Tega pot pelje od ljubeče judovske družine do potepuštva, divjega pasjega krdela in celo do nacističnega psa čuvaja v koncentracijskem taborišču Treblinka. Večkrat mu spremenijo ime, v vedno bolj nevarnih situacijah se mora znajti kot ve in zna, žene ga le neustavljiv gon po preživetju, ves čas pa hrepeni po ponovni združitvi z družino Gottlieb.
Kravitz jezikovno spretno in s srhljivo domiselnimi podobami in metaforami opisuje zgodovinske dogodke druge svetovne vojne, kot jih doživlja nenavadno občutljiv in pronicljiv judovski pes. Rezultat je močna in pretresljiva pripoved, Kir pa je ganljiv in nepozaben lik.
Gledališka predstava:
AMSTERDAM
Avtorica: Maya Arad Yasur
Prevajalka: Nika Korenjak
Režiser: Aljoša Živadinov Zupančič
Dramaturginja: Nika Korenjak
Scenografa:
Vadim Fiškin in Miran Mohar
Kostumograf: Claudi Sovré
Glasba: Aljoša Živadinov Zupančič
Lektor: Jože Faganel
Igrajo:
Nika Korenjak
Luka Bokšan
Borut Doljšak
Timotej Novaković
Koprodukcija:
Jewish Cultural Center Ljubljana
Mini teater
Dramsko delo izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur je metagledališko ritmično popotovanje od krutih predelov preteklosti, ki je za sabo pustila kolektivno krivdo in represijo drugačnosti, do nesigurne sedanjosti. Brez kozmičnega reda nas, z dejstvi in dogodki, postavlja v vlogo opazovalca, ki neravnodušno opazuje krivične razplete življenj na videz nedolžnih posameznic, da bi bilo pravici pokvarjene ideologije ali moškega egomaničnega divjanja za lastnim idealom, zadoščeno. Erupcija zatajenih zgodb, ki so več kot sedemdeset let čakale na razkritje se je začela dogajati v najboljšem možnem času. V obdobju, ko svetovni red razpada, škodljive ideologije vstajajo, kapital je globoko zakoreninjen pred človekove duhovne potrebe, empatije skoraj več ni - na tej točki je še tako bolj pomembno, da se spomnimo, opomnimo in skupaj tudi presežemo.
Nika Korenjak
O AVTORICI:
Maya Arad Yasur (1976) je izraelska dramaturginja in pisateljica. Magistrirala je iz dramaturgije na Univerzi v Amsterdamu, kjer je diplomirala z odliko. V letih 2007-2012 je živela na Nizozemskem, kjer je delala kot dramaturginja. Bila je dramaturginja v več nagrajenih gledaliških predstavah, ki gostujejo na festivalih po vsej Evropi. Leta 2012 se je Maya vrnila v Izrael in od takrat dela kot svobodna dramaturginja in pisateljica. Njene drame so bile uprizorjene v različnih gledališčih v Izraelu, Nemčiji, Avstriji, na Norveškem in v ZDA ter objavljene v vodilnih gledaliških revijah v Nemčiji, na Poljskem in v Izraelu.
Nagrade:
nagrada na mednarodnem natečaju ITI-UNESCO za dramo Suspended (2011), nagrada Habime (izraelskega narodnega gledališča) za uveljavljajoče se dramatike za dramo God Waits at the Station (2014), nagrada Theatertreffen's Stückemarkt za dramo Amsterdam (2018). Njena dramska dela: Diamond Stars (2010), God Waits at the Station (2014), Ten Minutes from Home (2015), Amsterdam (2018), Bomb (2020), The Exiteers (2020).
O REŽISERJU:
Aljoša Živadinov Zupančič (1996) v svojih gledaliških predstavah sledi temi absurda razmerij moč med posamezniki, tako v mikro kot v makro družbenih strukturah. Zakaj se sla po ekskluzivni odločevalski moči približuje območju zla in zakaj moramo to zlo najprej razumeti, preden ga lahko zares dokončno pokopljemo? Ko se tako lotevamo vprašanja človeka, se implicitno vedno ukvarjamo s politiko, v smislu pomena politike kot "urejanja razmer in odločanja o njih na določenem družbenem področju". Svoje razvijajoče se gledališke prakse pa Živadinov Zupančič nikakor ne označuje za ekskluzivno politično ali, še boljše, realpolitično.
Vse njegove dozdajšnje predstave sicer tematizirajo tudi družbeno pogojenost spola in vloge, ki jih moramo pripadniki določenega spola igrati znotraj družbe. Znotraj vseh besedil, najsibodi so jih napisali Ivan Cankar, Odon von Horvath ali Nika Korenjak, avtorji zavestno ali nezavestno afirmirajo, v resnici pa še raje demantirajo danosti pričakovanj, ki jih imamo do Drugega (spola, rase, razreda). Ravno ta pričakovanja proizvajajo glavne točke konflikta v in med posamezniki. Afirmirajo kolektivni "dox", ki pa v resnici zgolj poglablja "simulacijsko vrzel" med človekom in dejanskostjo sveta. Največ, kar lahko vedno naredimo, v tukaj-in-zdaj je, da ozavestimo svojo nemoč v boju s popolnostjo in se kljub temu v imenu sebe, še raje pa skupnosti, "borimo proti svoji lastni naravi". Tezo, da se dandanes predstave samo uprizarja, ne igra, ne razume kot krizo gledališča, temveč kot krizo igre mimikrije same.
LINKS TO MEDIA PUBLICATIONS AND REVIEWS OF THE PERFORMANCE
Gledališka predstava:
SEDEM SEKUND VEČNOSTI
Avtor: Peter Turrini
Prevajalec: Aljoša Vrščaj
Režiser: Jean-Claude Berutti
Dramaturginja: Diana Koloini
Scenograf in kostumograf: Rudy Sabounghi
Soavtor kostumografije: Michael Ross
Skladatelj: Janez Dovč
Oblikovalca luči: Rudy Sabounghi in Matej Primec
Glasbenika: Janez Dovč in Goran Krmac
Lektor: Jože Faganel
Igra: Polona Vetrih
Vodenje tona: David Cerar
Garderober: Michael Ross
Asistentka Dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek
Koprodukcija:
Judovski kulturni center Ljubljana
Mini teater
7 sekund traja kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. Hedy Lamarr je ta kader proslavil – in morda tudi ugonobil. V Hollywoodu so jo slavili kot najlepšo žensko na svetu, a so jo zato tudi hitro izvrgli; bila pa je tudi avtorica pomembnih tehnoloških izumov, njeno iznajdbo Frequency-Hopping danes nekateri označujejo kot prednika Wi-Fi, takrat je zato niso slavili. Izjemno lepa in izjemno inteligentna ženska ni imela srečnega življenja, oblikovali so ga pogromi nad Judi, antisemitski Dunaj, nezanesljivost filmske slave, polaščevalski moški in varljivo bogastvo, alkohol in samota. Njena zgodba, čeprav izjemna, je obenem tudi zgodba 20. stoletja.
POVEZAVE DO MEDIJSKIH OBJAV IN KRITIK PREDSTAVE
Otroška predstava:
HRESTAČ
Avtorica dramatizacije:
Alena Ivanušenka
Režiser:
Aleksander Januškévič
Oblikovalka lutk in kostumov:
Ljudmila Skitovič
Scenografa:
Aleksander Januškévič and Ljudmila Skitovič
Skladatelj:
Andrej Jevdakimav
Igrajo in animirajo:
Lina Akif / Nika Korenjak
Tadej Pišek
Luka Bokšan
Prevajalke na vajah:
Manca Golob
Valentina Žabkar
Ana Končar
Izdelava kostumov:
Michael Ross
Slavica Janošević
Koprodukcija:
Judovski kulturni center Ljubljana
Mini teater
Premiera:
27 November 2021
Predstava traja 50 minut
Lutkovna predstava za otroke, starejše od 5 let
Predstava Hrestač je narejena po klasični pripovedki pruskega avtorja E.T.A. Hoffmana Hrestač in Mišji kralj. Boter Drosselmeyer deklici Marie pripoveduje pravljico. Pred davnimi časi je hudobna kraljica Mišilda na malo princeso priklicala prekletstvo. Da bi jo osvobodil prekletstva, je Hrestač postal tak, kot ga poznamo: lesena spaka, ki razen trenja orehov ne zmore ničesar drugega. Deklica Marie ne more razumeti, zakaj je kraljeva družina kar pozabila na Hrestača in mu ni pomagala. Sprašuje se, če ima morda res nekaj skupnega s princeso iz pravljice.
Aleksander Januškévič je leta 2001 končal Belorusko akademijo umetnosti s specializacijo za »igralca v lutkovnem gledališču« in se leta 2011 specializiral za »režiserja v lutkovnem gledališču«. Leta 2001 je bil kot igralec sprejet v igralski ansambel Beloruskega lutkovnega gledališča, kjer od leta 2010 deluje kot režiser.
Uprizoritve: Zgodovina mesta Glupova po Saltikovu Ščedrinu; Poročoka V. Gombroviča; Bratec in kljukec s strehe S. Prokofjeve in M. Mikaeljan; Deček, ki je plaval s piranhami po D. Almondu v Beloruskem lutkovnem gledališču; Arabska noč R. Schimmelfenniga v Narodnem gledališču J. Kupale; Stražarji Tadž Mahala R. Džozefa za podjetje Art Corporation v Minsku; Vrt po A. Čehovu v lutkovnem gledališču v Kareliji.
Med letoma 2015 in 2016 je deloval kot umetniški vodja v Permskem gledališču. Med letoma 2017 in 2019 je bil glavni režiser v lutkovnem gledališču Brest. Sodeloval je pri gledaliških laboratorijih. Je avtor več kot 30 predstav in dobitnik tretje narodne gledališke nagrade (Belorusija) za najboljšo režijo otroških predstav. Šolski zvezek po A. Krištof pa je prejel nagrado Zlata maska (Rusija) za najboljšo lutkovno predstavo.
Ljudmila Skitovič se je rodila leta 1975 v Minsku, Belorusija. Leta 2000 je zaključila študij na Beloruski državni akademiji umetnosti. Specializirala se je za oblikovanje v lutkovnem gledališču in je oblikovala več kot 30 predstav v Belorusiji, Ukrajini, Rusiji in Nemčiji.
Andrej Jevdakimav je glasbenik, skladatelj, oblikovalec zvoka in tonski inženir iz Minska (Belorusija), ki sedaj živi v Varšavi (Poljska). Igra kitaro v glasbenih skupinah, deluje kot glasbenik in skladatelj pri glasbenih in gledaliških projektih v Belorusiji, Rusiji in evropskih državah. Kot oblikovalec zvoka deluje tudi pri projektih za razvoj računalniških iger.
POVEZAVE DO MEDIJSKIH OBJAV IN KRITIK PREDSTAVE
SLOVESTNO POLAGANJE PRAGA SPOTIKANJA - SPOTIKAVCA
V petek, 2. septembra 2022, smo se pred ljubljansko galerijo Cukrarna s slovesnim polaganjem praga spotikanja - spotikavca simbolično spomnili več kot 150 judovskih beguncev, večinoma s Hrvaške, ki so bili v času nacističnega režima izgnani s svojih domov in so leta 1941 začasno varnost našli v ljubljanski Cukrarni. Od tam so jih pozneje deportirali v Italijo, številne med njimi pa odpeljali v koncentracijska taborišča v Evropi, kjer so jih umorili.
Slovesnosti so se udeležili rabin Liberalne judovske skupnosti Slovenije Alexander Grodensky, kantor münchenske sinagoge Nikola David, glavni rabin Hrvaške in Črne gore Moše Prelević, predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, podžupan Mestne občine Ljubljana Dejan Crnek, zgodovinar in kustos Dr. Blaž Vurnik, igralci Mini teatra in Yiddishpiel teatra iz Izraela ter veleposlaniki v Sloveniji, predstavniki diplomatskega zbora in sorodniki preživelih holokavsta.
